07 januar 2010

Muce





Zopet knjigice. Tokrat za Mačjelovko, društvo, ki pomaga prostoživečim mačkam. Vsake toliko imajo postavljeno stojnico na kateri prodajajo izdelke od katerih gre ves dobiček za pomoč mucam. Najprej sem jih imela namen še malo okrancljat. Embosirat, vzorček naresti... pa sem si premislila, ker so se muce potem kar nekako izgubile.

Pri nas doma sicer trenutno nimamo mačk, ampak na Rudniku smo imeli Carlosa. Ta je bil prava pojava. Ni bil čisto pri pravi. Včasih se je brez razloga zaletaval v zid in tudi ko si ga božal je bil to pravi adrenalinski podvig (no mal pretiravam). Zelo rad je dajal buce in se ti nato namestil v naročje, kjer je veselo predel. Nato pa kar naenkrat, čisto nepričakovano, ti je zasadil kremplje v noge in te ugriznil, pri tem da je še sekundo prej zadovoljno predel in tud ti nisi naredil nobenega nepričakovanega giba.
Zelo dobro se spomnim ene poletne noči, kmalu po tem, ko sem prišla na Rudnik. Z Urbanom sva imela rezidenco v pritličju, kjer sva poleti imela ponoči odprta balkonska vrata. Spala sva na raztegnjenem kavču. Sredi noči se meni naenkrat zazdi, da nisva sama. Zaspano odprem oči in s kotičkom očesa zagledam veliko črno senco, ki se plazi od vrat h kavču. V trenutku odprem oči in v tistem me neki velikega črnega kosmatega napade v glavo. Zakričim. Nepopisljiva groza! Urban prižge luč in me seznani s Carlosom. Revež ubogi se je prišel pocrtljat in mi je iz vrha (iz naslonjala) kavča samo buc dal.
Nekaj let kasneje je umrl. Od vsega. Imel je mačji AIDS in še marsikaj drugega. Med drugim je bil uradno na strogi dietni prehrani. Kupovali smo mu posebne konzervice pa briketke drage kot žafran. Ampak on si je kljub našemu trudi kar sam sestavljal jedilnik. Največkrat je imel miši, pa ptičke, prava poslastica je bila pa Maxova hrana. Kuža Max, če je bil zraven Carlos, se ni prej pritaknil hrane dokler se ni Carlos najedel. Ja, Max ta je bil tudi pojava. Vam moram povedati njegovo zgodbo, ker je res nekaj posebnega. Vedno, ko kdo reče tega se pa res ne da naresti ali odnehaj, se spomnim na Maxa.
Še fotka Carlosa oziroma Karoline kot smo ga ljubkovalno tudi klicali.

3 komentarji:

Suzy pravi ...

Knjigici sta čudoviti. Ideja še bolj.

Ob vsaki taki objavi izdelkov za mačjelovko, me zbode pri srcu. Moja neizpolnjena obljuba, da bom tudi jaz nekaj naredila.

Alenka pravi ...

Knjigici sta čudoviti!Zgodbica je pa simpatična in spomini lepi:):)

Neža pravi ...

Si pa zelo ustvarjalna zadnje čase. Lepo! Muc je pa kot iz pravljice, te začara s svojimi živimi očmi.