Fotomodel

Že nekaj časa se intenzivno ukvarjam s pisanjem prošenj za službo, saj mi decembra poteče moj "določeni čas". In čeprav se trudijo, da bi me nekako uspeli še naprej zaposliti, sem že obupala, ker od združitve naprej to ni več odvisno od nas, ampak nekoga, ki sploh še nikoli ni bil pri nas (?!?).
No in ko sem se zadnjič zagledala na naslovnici revije, me je popadel preblisk, da napišem v prošnjo med delovne izkušnje - fotomodel. Zakaj pa ne? Če folk piše v prošnje vsega in svašta. Sigurno bi me na kakšen razgovor več povabili. Sicer si potem raje ne predstavljam njihovih obrazov, ko bi me zagledali: "Hm, ja, gospa, a ste vi prišli na pravi naslov? Veste čakamo nekoga drugega." Ok, si delam krivico, naslovili bi me gospodična, ne gospa, ker mi še noben ni prav prisodil let. Ampak razočarani bi pa vsekakor bili.
V karieri fotomodela se lahko celo pohvalim s svojo celostransko sliko v Playboyu. Sliši se fajn, ampak preden začnete brskati po svojih starih zalogah Playboyev naj vam namignem, da moj fotograf ni Bravničar. Je pa včasih prav pestro pozirati. Tako je bilo treba enkrat na hitro poslikati nekaj novo opremljenih plezališč, pa ni bilo nobenega, ki bi me varoval. Pa sva se z Urbanom vseeno odpravila. Nato sva naredila tako, da sem jaz zavezala vozel v enega od sistemov, si pustila nekoliko vrvi in plezala naprej. To pomeni, da me noben ni dinamično varoval in če bi padla, se ne bi čisto v podenj odpelala, potolkla bi se pa lahko kar fajn. Plezala sem eno kar zahtevno smer, da me je pošteno navijalo (pa še psiha je svoje dodala). Nakar je prišla v izbor za objavo samo fotka, ki jo je naredil tako malo sproti, ko dobro stojim in si namakam roko v magnezij, da bom začela plezat.

Ja in tudi trenutno je tako, da mi dostikrat pade na misel: Zakaj sem se pa potem matrala?