Odklop

(pogled proti vzhodu;špička v sredini je Triglav)

Trenutno imam ustvarjalno krizo. Mori me, ker sem morala sprejeti odločitev, ki mi ni všeč. Ampak jesti pač moramo.
Pa da se vsaj malo odklopim, sva včeraj z Natašo šli na Malo Mojstrovko. Po dolgem času sem obrisala prah s turnih smučk. Jupiiiiiiiii! Odličen dan! Sonček, brez vetra, super sneg... Čisti Užitek! :))))

(pogled proti zahodu)

Muce

Zopet knjigice. Tokrat za Mačjelovko, društvo, ki pomaga prostoživečim mačkam. Vsake toliko imajo postavljeno stojnico na kateri prodajajo izdelke od katerih gre ves dobiček za pomoč mucam. Najprej sem jih imela namen še malo okrancljat. Embosirat, vzorček naresti... pa sem si premislila, ker so se muce potem kar nekako izgubile.

Pri nas doma sicer trenutno nimamo mačk, ampak na Rudniku smo imeli Carlosa. Ta je bil prava pojava. Ni bil čisto pri pravi. Včasih se je brez razloga zaletaval v zid in tudi ko si ga božal je bil to pravi adrenalinski podvig (no mal pretiravam). Zelo rad je dajal buce in se ti nato namestil v naročje, kjer je veselo predel. Nato pa kar naenkrat, čisto nepričakovano, ti je zasadil kremplje v noge in te ugriznil, pri tem da je še sekundo prej zadovoljno predel in tud ti nisi naredil nobenega nepričakovanega giba.
Zelo dobro se spomnim ene poletne noči, kmalu po tem, ko sem prišla na Rudnik. Z Urbanom sva imela rezidenco v pritličju, kjer sva poleti imela ponoči odprta balkonska vrata. Spala sva na raztegnjenem kavču. Sredi noči se meni naenkrat zazdi, da nisva sama. Zaspano odprem oči in s kotičkom očesa zagledam veliko črno senco, ki se plazi od vrat h kavču. V trenutku odprem oči in v tistem me neki velikega črnega kosmatega napade v glavo. Zakričim. Nepopisljiva groza! Urban prižge luč in me seznani s Carlosom. Revež ubogi se je prišel pocrtljat in mi je iz vrha (iz naslonjala) kavča samo buc dal.
Nekaj let kasneje je umrl. Od vsega. Imel je mačji AIDS in še marsikaj drugega. Med drugim je bil uradno na strogi dietni prehrani. Kupovali smo mu posebne konzervice pa briketke drage kot žafran. Ampak on si je kljub našemu trudi kar sam sestavljal jedilnik. Največkrat je imel miši, pa ptičke, prava poslastica je bila pa Maxova hrana. Kuža Max, če je bil zraven Carlos, se ni prej pritaknil hrane dokler se ni Carlos najedel. Ja, Max ta je bil tudi pojava. Vam moram povedati njegovo zgodbo, ker je res nekaj posebnega. Vedno, ko kdo reče tega se pa res ne da naresti ali odnehaj, se spomnim na Maxa.
Še fotka Carlosa oziroma Karoline kot smo ga ljubkovalno tudi klicali.

Knjigica s filcem

Med novoletnimi prazniki sem imela obdobje knjigic. S tole sem pocrtljala sebe. Preprosta. Namenjena je pogostemu prenašanju okrog in zapisovanju umotvorov, ki se mi porodijo ravno takrat, ko nimam ničesar pri sebi za pisati. Zato sem jo tudi oblekla v filc, da je bolj trpežna (metuljčka sta pa tudi iz blaga).
Samo nasvet, če bo katera tudi delala s filcom in BIA: Sama mašinca zelo lepo zluknja filc, vendar pa nastane problem, ker na vogalih, kjer pride več plasti filca, ne moreš stlačiti platnice v BIA. Preširoka je. Varianta je, da je platnica toliko večja, da vogali gledajo ven iz reže, ker če je samo sendvič 1plast filca – lepenka – 1 plast filca, pa gre notri.

Sunshine award

Sonja in Neža sta mi podarili nagrado. Hvala!
Podariti jo moram naprej 12 blogerkam, kar ni mačji kašelj. Zelo težka odločitev izbrati SAMO 12. Spremljam precej blogov, čeprav ne puščam pogosto komentarjev. Ampak to še ne pomeni, da vas ne občudujem in se slinim po vaših izdelkih. Včasih res ne pogledam vsaki dan, zato pa potem ko utegnem vse za nazaj poslinim.
Pa jih naštejmo 12:
Vladuška
Maja
Bojamoja
Renata
Alenka
Snowflake
McCrafty
Petra
Tina
Suzy
Nataša
Marička
Ampak jaz bi jih še naštela !

Cvetllični knjižni koledarčki

A nisem nekaj objav prej trdila, da nad serijami pa res nisem navdušena? No, ja pa saj so samo štiri. Žal fotografije niso najboljše, ker so slikane ob enih ponoči. Po stari navadi sem končevala tik pred zdajci, čeprav je ideja za knjigice zorela že od poletja. Želela sem narediti knjigice, ki bi bile nekaj posebnega, a hkrati pa naj ne bi imele preveč »štrlečih« dodatkov. Ti se namreč vse preradi odlepijo, strgajo ali kako drugače poškodujejo. In sem naredila tako naslovnico:

Knjigice so dobile vzgojiteljice od Juša in Gala v vrtcu. V celoti so knjigice v stilu cvetlic. Prva notranja stran je okrašena z njihovimi imeni iz piškotkov (je letos pač piškotkovo novo leto) in cvetkami, ki uhajajo iz cvetlične kuvertice.

Tudi vse nadaljnje strani so okrašene s cvetki. Vsak mesec ima svojo cvetlico. Upam, da si lahko predstavljate koliko štempljanja je bilo (12 mesecev v štirih knjigicah obojestransko poštemljanih = 96 strani). Prvič v življenju, da me je prijel krč v prste na roki. Sicer pa je zasnova knjigice taka, da je na eni strani koledarček, na drugi pa žepek za listke z idejami za darila, opravili…

Ko sem imela vse že narejeno, samo še z BIA sem jih morala dati skupaj,pa… Postavila sem prvo rundo notranjih listov in stisnila luknjač, v tistem pa se mi listi premaknejo in nisem takoj opazila. Vse je šlo narobe. Ko potegnem liste ven, sem se lahko samo še sesedla in se zjokala. Toliko dela, materiala… ! Ko sem se pomirila, sem nato kljub temu knjigice skončala in jih zavila, tudi uničeno. Adrijani sem pa obljubila, da ji po novem letu, ko bom imela čas, naredim novo.

Ker nimam boljše podrobnejše fotografije naslovnice, naj postopek opišem ob enem izmed prototipov, ki je nastal ko sem še izumljala postopek.

Najprej sem z VersaMark blazinico odtisnila metulja in ga zapekla z Enhanced Perl Red embosing prahom . Nato sem ga prekrila z masko in odtisnila sredinski medaljonček (na temle prototipu nisem naredila maske tudi za metuljčkove tipalke in se kar nekako izgubijo, na ostalih sem nato delala masko tudi za tipalke). Medaljonček je narejen z Firecraker embosing prahom. Sledilo je suho embosiranje s šablonco rožica/srček od Marianne design. In za konec sem »pobarvala« še z VersaMark penom vmesni prostor med medaljončkom in okvirjem iz suhega embosinga, ter ga posula s Firecraker embosing prahom. In tukaj pride zanimiv efekt. Versamark pisalo ni tako lepljivo kot blazinica Versamark, zato se prime gor le najdrobnejši embosing prahec večji delci pa odpadejo.